Zaradi različnih delovnih pogojev obstaja veliko vrst pakirnih materialov. Za boljše razlikovanje in izbiro tesnil jih običajno razvrstimo glede na material glavnega tesnilnega substrata:
1. Embalaža iz naravnih vlaken
Embalaža iz naravnih vlaken vključuje predvsem embalažo z naravnim bombažem, konopljo, volno itd., kot tesnilno podlago.
2. Embalaža iz mineralnih vlaken
Embalaža iz mineralnih vlaken vključuje predvsem azbestno embalažo itd.
3. Embalaža iz sintetičnih vlaken
Tesnila iz sintetičnih vlaken vključujejo predvsem: grafitna tesnila, tesnila iz ogljikovih vlaken, tesnila iz politetrafluoroetilena (PTFE), tesnila iz akril-silikon-ojačenih vlaken itd.
4. Embalaža iz keramičnih in kovinskih vlaken
Tesnilo iz keramičnih in kovinskih vlaken vključuje predvsem tesnilo iz silicijevega karbida, tesnilo iz borovega karbida in srednje{0}}tesnilo iz alkalnih steklenih vlaken. Ker imajo vsi eno-vlakneni materiali svoje lastne pomanjkljivosti, lahko uporaba enega samega vlakna za tkanje embalaže zlahka povzroči puščanje zaradi rež med vlakni. Poleg tega imajo nekatera vlakna slabe samo-mazalne lastnosti in visoke koeficiente trenja. Zato je treba tesnilo impregnirati z mazivi, polnili in posebnimi dodatki za izboljšanje gostote in mazljivosti tesnila. Primeri vključujejo mineralno olje ali mast z molibdenovim disulfidom, pomešano z grafitnim prahom, smukcem, sljudo, glicerinom in rastlinskim oljem, kot tudi impregnacijo z disperzijskimi emulzijami politetrafluoroetilena z ustreznimi količinami površinsko aktivnih snovi in disperzij. Posebni dodatki običajno vključujejo cinkove mikrodelce, zaščitna sredstva in zaviralce korozije na osnovi-molibdena za zmanjšanje korozije opreme zaradi embalaže.
Z razvojem znanosti in tehnologije postaja uporaba nanotehnologije vse bolj razširjena. Nanotehnologija raziskuje predvsem nekatere inherentne skrite lastnosti materialov. Nekatere od teh lastnosti lahko zmanjšajo ali odpravijo nekatere inherentne pomanjkljivosti materialov in pokažejo nekatere odlične lastnosti materialov.
